Življenjepis - Joca Jamšek

HARMONIJE POMLADI

Razstava del z motivom metuljev

Joca Jamšek je kot opazovalka vseh tistih lepot v naravi, katere ljudje vse prevečkrat prezremo ali ne zaznamo, sposobna ponovno likovno podoživeti v intimi samote. Takrat na papirnem nosilcu ostane lahna sled risala ali slikarskega čopiča. Ko odloži slikarska orodja, je pred nami nežen intimni likovni svet, v katerem vibrira s svojimi pajčavinastimi krili metulj. V letu 1991 se v njenem likovnem svetu pojavi prvo grafično delo s podobo metulja na novoletnih voščilnicah. Ustvarjalka je takrat začutila, da ji je lahko podoba metulja intuicija, zanos, neposredna strast, nova lepota, lepota konkretnega, skratka barvna eksplozija njenih čutil. Tako več kot tri desetletja nastajajo njeni ciklusi metuljev, pretežno v tehniki akvarela, v mešani tehniki ali pa v tehniki kontrastne risbe in grafike. Sama ali v družbi sorodnih ustvarjalcev se je s svojimi likovnimi deli (metulji) že večkrat predstavila v različnih razstaviščih in vedno naleti na izjemen sprejem pri publiki, še posebno se njena dela dotaknejo prav žensk.

 Po likovni plati pa je tu vendarle potrebno v analizi izluščiti, da gre tu za intimistični, lirični likovni svet, ki ne išče globjih postulatov na pripovedni, ne na likovni vsebini, ker je celotno delo bolj refleksija občutenja in hipnih momentov, ki se dogajajo na slikarski površini, kot pa miselni koncept.

 Njena miniaturna slikarska dela so odmevi čutenja, kjer vedno prevladuje osrednji barvni ton, v katerega se staplja figura metulja ali pa je metulj ravno barvni kontrat ozadja, zaradi česar je tedaj bolj izpostavljen in zahteva podrobnejše risarske okarekterizacije. Izredno zanimivi so tudi kompozicijski rezi v slikah z domiselno in racionalno razporeditvijo gmot in planov, kjer se v ozadju pojavi metulj. Nadaljnje poenostavljanje motiva je pripeljalo slikarko v fazo, ko se je vse bolj približala abstrakciji z močno poudarjeno intenzivnostjo barv. Te slike sicer še vedno asocirajo na nekakšno imaginarno pokrajino z iluzijo prostora, gibanja in vrenja (zemlja-nebo-voda) ali še bolje na eruptivne kozmične prostore, ki ponujajo tudi eksistenčna vprašanja o našem bivanju in nas samih: kdo in kje smo, od kod prihajamo in kam gremo.

 Prav na iskanju simbolike v iskanju ravnovesja z naravo in notranjosti so Joco Jamšek pripeljali v svet rozet / mandal. Torej v center bistva, okoli katerega se organizirano vse ponavlja v večnost komplementarnega. Vsak najmanjši delec snovi ima svoje središče in mandala označuje vesolje, od neskončno majhnega do neskončno velikega, od atoma do galaksije. Tako so se v njene mandale zarisali tudi  lipovi listi, simboli slovenstva in drugi ornamenti iz njene okolice. Mandale zahtevajo veliko disciplino, racionalnost in natančnost. Nekaj teh lastnosti je seveda pridobila tudi pri študiju arhitekture, vendar likovni svet Joce Jamšek je tako samosvoj in prepričljiv odmev njene intime, da ji je potrebno nakloniti vse spoštovanje in občudovanje za njeno neverjetno likovno in vsestansko kulturno popotovanje v svet lepega in plemenitega.

Lojze Adamlje